Strokovna žirija

Matej Bogataj

Matej Bogataj (rojen leta 1964 v Ljubljani) je študiral na ljubljanski Filozofski fakulteti in je že vrsto let samozaposlen v kulturi. Je eden najstarejših aktivnih gledaliških in literarnih kritikov, priložnostni urednik, občasni dramaturg in težak na področju kulture. Piše kritike in eseje, spremne besede ob izidu proznih del in razčlembe za gledališke liste ob uprizoritvah domačih in tujih dramatikov, sodeluje z nacionalnim Radiem – pred tem je bil aktiven na ljubljanskem Radiu Študent – ter z različnimi specializiranimi literarnimi in kulturnimi revijami (Sodobnost, Literatura, Nova revija, Dialogi, MZin) in časopisi (Večer, Dnevnik, Republika, Slovenec, Delo, Mladina). Njegova knjižna dela so: razprave o času in literaturi Konec koncev, Obrobje brez središča o krizi modernosti, Prebrano, precejeno je izbor daljših esejev o sodobni slovenski prozi, Gledališko listje o kondiciji slovenske dramatike, predvsem sodobne, pa tudi klasikov, Zaupne besede pa so zbirka esejev in kolumn, v katerih se ob knjigah razpiše tudi o svojih hobijih in svetovnonazorskih vprašanjih.

Senka Bulić

Hrvaška igralka in gledališka režiserka Senka Bulić je zaključila študij dramske igre na zagrebški Akademiji za gledališče, film in televizijo. Kot igralka je sodelovala s številnimi priznanimi režiserji, kot so Vito Taufer, Janusz Kica, Jean Michel Bruzere, Paolo Magelli, Damir Zlatar Frey, Ivica Buljan, Georgij Paro, Ivica Kunčević, Božidar Volić, Eduard Miler, Paolo Tišljarić, Jan Fabre idr. Z obširno panoramo antičnih in postdramskih heroin – od Kirke, Tevte, Medeje, Helene, Elektre, Kasandre, Fedre, Jokaste pa vse do Jackie Kennedy in Blanche Dubois – je nastopila na številnih gledaliških odrih Hrvaške, Slovenije, Madžarske in drugih držav. Prav tako je ustvarila veliko vlog v filmih, med njimi Cena življenja (r. Bogdan Žižić), Pont Neuf (r. Željko Senečić), Kako se je začela vojna na mojem otoku (r. Vinko Brešan), Duhovnikovi otroci (r. Vinko Brešan), Svinjerejci (r. Ivan Livaković), Eksorcizem (r. Dalibor Matanić). Je prejemnica več mednarodnih nagrad in nagrade hrvaškega gledališča za igro v predstavi Andersenove zgodbe. Do sedaj je režirala več kot dvajset gledaliških produkcij; predstave, ki jih je režirala in v katerih je tudi igrala, so gostovale na številnih hrvaških in mednarodnih festivalih. Ustanovila je Gledališče Hotel Bulić, ki ga je vodila kot umetniška direktorica. Bila je direktorica multimedijskega središča v Veliki Gorici, v okviru katerega je zasnovala Sceno Gorica, ter direktorica dramskega programa festivala Spitsko poletje in pomočnica direktorja Nikše Bareze. Od leta 2022 je direktorica Hrvaškega narodnega gledališča v Varaždinu.

Peter Petkovšek

Peter Petkovšek (r. 1986) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Magistrski študij (besedilo in uprizoritev) je nadaljeval v Londonu na Kraljevi akademiji dramske umetnosti in na newyorški univerzi Columbia ter tam opravil magisterij gledališke režije pod mentorstvom priznanih režiserjev Anne Bogart in Briana Kulicka. V ZDA je režiral več uprizoritev, kot denimo Slepce (The Blind, Schapiro Theater), The Weird Tree (Čudno drevo, Lerner Studio), Scrapland (Odpad, The Wintercheck Factory), Mačko na vroči pločevinasti strehi (Cat on a Hot Tin Roof, Fordham), The Mystery of Edwin Drood (Skrivnost Edwina Drooda, Clark), Gilgamesh: A Musical Epic (Gilgameš: glasbeni ep, Connelly Theater), Od (Schapiro Theater), Češnjev vrt (The Cherry Orchard, Horace Mann Theater) in Eden: Part III (Raj: Tretji del, Signature Theater). Režiral je tudi predstave v Ekvadorju in Čilu s tamkajšnjima staroselskima skupnostima Šuar in Mapuče, v Hongkongu je režiral muzikal Lepotica in zver, ki je osvojil nagrado Trinity Collegea, v Amsterdamu pa socialno angažirano predstavo I Am Not Antigone (Nisem Antigona) avtorice Vivien von Abendorff. Med pandemijo je v okviru korejske produkcijske hiše Yesigong režiral virtualno predstavo Projekt, Hong Do. Po asistenci režiserki Mateji Koležnik pri operi Fidelio v Baden-Badnu je doživel slovenski debi v Slovenskem ljudskem gledališču Celje s predstavo Klinc (M. Bartlett, Cock), pred kratkim pa je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana režiral predstavo Gospa Dalloway. Pripravlja doktorat na univerzi Leeds v Angliji o performativnih reakcijah na podnebne spremembe in medkulturnem dialogu kot generatorju novih družbenih paradigem.

Ajda Rooss

Ajda Rooss je leta 2002 diplomirala na oddelku za dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Kot dramaturginja, režiserka, igralka in publicistka s statusom samostojne kulturne ustvarjalke je sodelovala z različnimi slovenskimi gledališči in festivali. Med letoma 2005 in 2009 je bila kot dramaturginja zaposlena v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, od leta 2011 do 2022 pa je bila umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Z drzno umetniško vizijo, pri kateri je šlo za sodobni spoj raznolikih umetniških prijemov, je gledališče postalo eno bolj produktivnih, emancipatornih in dovršenih gledališč v Sloveniji. O umetniški kondiciji gledališča v tem obdobju pričajo mnoga priznanja in nagrade ter številna gostovanja na referenčnih lutkovnih festivalih po vsej Evropi. V času svojega mandata je snovala tudi umetniško podobo mednarodnega bienalnega festivala sodobne lutkovne umetnosti Lutke. Festival je v zadnjih letih izrazito razširil svoj referenčni prostor ter se tako uvrstil med najbolj elitne lutkovne festivale v evropskem prostoru. Leta 2015 je bila ena od snovalk Lutkovnega muzeja s stalno muzejsko postavitvijo, ki je leta 2015 zaživela na Ljubljanskem gradu. Za vzpostavitev slovenskega lutkovnega muzeja ter zasnovo vsebinskega in vizualnega spremnega gradiva s publikacijami je leta 2017 prejela Pengovovo listino, ki jo podeljuje slovensko združenje UNIMA, in posebno nagrado za izvirnost in odličnost prebliževanja kulturne dediščine otrokom, ki sta ji jo leta 2018 na Malti podelila Evropska muzejska akademija in Mednarodno združenje evropskih muzejev.

Johannes Nölting

Johannes Nölting (rojen leta 1989 v Leipzigu) je odraščal v Brandenburgu. Med študijem primerjalne književnosti in filozofije v Berlinu in Lozani je opravljal prakso v različnih založniških hišah in gledališčih. Od leta 2016 deluje kot asistent režije in dramaturg v Münstru in Berlinu. Je gostujoči predavatelj na oddelku za gledališke študije na Freie Universität Berlin, prav tako se ukvarja s filmsko dramaturgijo. Od leta 2018 je član ekipe Oliverja Reesa v gledališču Berliner Ensemble, kjer se ukvarja z iskanjem sodobnih umetniških ekspresij med aktualnostjo in priljubljenostjo, svoje umetniško raziskovanje pa usmerja predvsem v vprašanja razreda in kolektivnega. Pri Berliner Ensemble je zasnoval številne oblike diskurzov, med drugim konference o procesu transformacije Vzhodne Nemčije, o skrajni desnici (gibanju alt right) in kulturi spominjanja. Od leta 2020 skupaj z moderatorjem in filozofom Michelom Friedmanom sooblikuje pogovorno serijo Friedman im Gespräch (V pogovoru s Friedmanom).