Žirija za Borštnikov prstan

BLAŽ LUKAN
Blaž Lukan (rojen 1955 na Ptuju) je profesor, dramaturg, gledališki kritik in pesnik. Diplomiral in doktoriral je iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (UL AGRFT), kjer tudi predava. Deluje v gledališču in pri filmu kot dramaturg (več kot 60 dramaturgij). Piše gledališke kritike in spremne besede k dramskim in strokovnim besedilom tako slovenskih kot tujih avtorjev ter razprave s področja dramatike in teorije scenskih umetnosti. Med leti 2007 in 2011 ter od 2017 je predstojnik oddelka za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Od leta 2008 je član uredništva revije Amfiteater, do leta 2010 pa je bil član uredništva revije Maska. Bil je umetniški vodja gledališča Glej v Ljubljani in Slovenskega ljudskega gledališča Celje, pred leti tudi selektor Festivala Borštnikovo srečanje in mednarodnega festivala Lutke. Pisal je tudi radijske igre in prozo, je avtor drame Mrtvi (uprizoritev SNG Maribor, 1999/2000), ki je bila leta 2001 nominirana za Grumovo nagrado, in večjega števila priredb in dramatizacij (mdr. Drejček in trije Marsovčki, Boljše življenje, Abadon, Zverinice iz Rezije). Vseskozi piše tudi poezijo, izdal je deset pesniških zbirk. Za pesmi za otroke, zbrane v knjigi Fantek in punčka, je prejel Levstikovo nagrado za izvirno leposlovno delo 2021.

MOJCA JAN ZORAN
Mojca Jan Zoran je gledališka kritičarka, teoretičarka in esejistka, kustodinja, avtorica radijskih dram; diplomirana filozofinja in literarna komparativistka z magisterijem iz filozofije ter specialistka menedžmenta. Delovala je kot samozaposlena na področju kulture, bila zaposlena na Ministrstvu RS za kulturo kot strokovna svetovalka za uprizoritvene dejavnosti in sistemske zadeve na področju kulture. Napisala je več deset radijskih dram, objavila več kot sto recenzij gledaliških predstav ter več deset strokovnih razprav in esejev o gledališču. Sodelovala je v žirijah domačih in mednarodnih gledaliških festivalov in bila selektorica več lutkovnih festivalov. Od avgusta 2014 do februarja 2022 je bila direktorica Slovenskega gledališkega inštituta in skupaj z ustanovitelji portala SiGledal glavna pobudnica vzpostavitve portala Kritika, prostora za referenčno kritiko, recenzije in refleksijo uprizoritvenih umetnosti. Od februarja 2022 je zaposlena na Ministrstvu RS za kulturo kot vodja sektorja za umetnost.

ALEŠ NOVAK
Aleš Novak je diplomiral iz gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani leta 1996. V času študija je začel režirati v slovenskih gledališčih. Med letoma 1997 in 2002 je imel status samostojnega ustvarjalca na področju gledališča, deloval na področjih gledališča in kulture, režiral oddaje in igrane dramske igre na Radiu Slovenija ter sodeloval v strokovnih komisijah (gledališče, dramatika). Po letu 2003 je kot samostojni avtor, predvsem kot režiser in urednik kulturne redakcije, delal za RTV Slovenija, leta 2007 pa je prevzel mesto direktorja Mladinskega kulturnega centra Maribor. V času priprav na projekt Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture je prevzel vodenje Urada za kulturo Mestne občine Maribor in sooblikoval današnjo statusno ureditev Festivala Borštnikovo srečanje. Leta 2010 je opravljal tudi naloge vršilca dolžnosti programskega direktorja javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Med letoma 2011 in 2017 je bil predsednik strokovne skupine Festivala Borštnikovo srečanje, leta 2013 pa je postal direktor Javne agencije za knjigo RS. Od leta 2018 je umetniški direktor FBS.

VILMA ŠTRITOF
Vilma Štritof (r. 1962 v Ljubljani) je že pred diplomo iz dramaturgije začela sodelovati z različnimi slovenskimi režiserji v Slovenskem mladinskem gledališču, nato v SNG Drama Ljubljana. Po diplomi je bila od leta 1991 kot dramaturginja zaposlena na Radiu Slovenija (v arhivu je doslej več kot štiristo radijskih iger, tudi mednarodno nagrajene) in eno leto kot odgovorna urednica tretjega programa ARS, nato pa je v obdobju med 2001 in 2007 delovala kot sekretarka na Ministrstvu za kulturo RS. Kot dramaturginja in soscenaristka je sodelovala pri dveh igrano-dokumentarnih celovečernih filmih, o Ivani Kobilci in o Almi Karlin, slednji je bil nagrajen kot najboljši dokumentarec leta na FSF. Med letoma 2015 in 2017 je kot dramaturginja sodelovala na mednarodni delavnici norveške platforme Ibsen International na Kitajskem. Njeni zadnji dramaturgiji sta bili v tujini, in sicer v Pekingu leta 2016 ter leto pozneje v norveškem Tromsoju. Bila je članica več slovenskih in mednarodnih žirij za področje radia, filma in gledališča, deluje tudi kot recenzentka projektov (s področja filma in gledališča) in avtorica kritiških zapisov in radijskih oddaj o literaturi in gledališču. Med letoma 2016 in 2019 je bila predsednica slovenskega Društva gledaliških kritikov in teatrologov, je članica Uredniškega odbora portala Kritika, bila je tudi v žiriji zadnjega Festivala Borštnikovo srečanje. 

MILADA KALEZIĆ
Milada Kalezić (rojena leta 1954 v Rovi v Črni gori) je v slovenskem prostoru nadaljevala žlahtno tradicijo velikih slovenskih igralk, ki so kljub izhajanju iz drugega kulturnega okolja – ali nemara prav zato – postale legende slovenske gledališke umetnosti. V Mariboru je končala osnovno šolo in nato še gimnazijo ter začela skupaj z igralcema Petrom Boštjančičem in Vladom Novakom igrati v takrat zelo uglednem mariborskem ljubiteljskem gledališču Slava Klavora. Leta 1971 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, ki jo je doživljala kot nočno moro in predvsem kot čas prepovedi, z redkima izjemama profesorjev Rudija Kosmača in Igorja Pretnarja, ki sta jo spodbujala na igralski poti. Svoje prvo obdobje v profesionalnem gledališču je začela v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, kjer je zapustila izjemno umetniško sled in tako rekoč čez noč zablestela z znamenito vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče v režiji Dušana Jovanovića in zanjo prejela nagrade na Festivalu Borštnikovo srečanje, Sterijevem pozorju in sarajevskem festivalu MES. Kot sugestivna interpretka Shakesperovih protagonistk (Ofelije, Viole, Katarine in Gertrude) in več kot 80 poglobljenih psiholoških kreacij dramskih klasikov 19. in 20. stoletja ter sodobnosti je svoje naslednje veliko poglavje spisala v Drami SNG Maribor – od prve gostujoče vloge Elizabeth Proctor iz Lova na čarovnice, pa vse do Phyllis Hogan (Debeluhi v krilcih) in Šen Te (Dobri človek iz Sečuana), Helene v Orestu, Matere v Krvavi svatbi, Gospe Jourdain v Žlahtnem meščanu, Fride Kahlo (Intimni portret Fride Kahlo), Aase v Peeru Gyntu, Lidije Vasiljevne v Staromodni komediji idr. S svojo neprekosljivo igralsko intuicijo in edinstveno energijo, ki sta se utelesili tudi v več filmskih vlogah (kot denimo v filmih To so gadi, Trije prispevki k slovenski blaznosti, Prestop, Varuh meje, Veter v mreži) je navduševala tako občinstvo kot kritike ter za svoje umetniške dosežke prejela številne Borštnikove nagrade, nagrado Prešernovega sklada, nagradi Združenja dramskih umetnikov Slovenije, Glazerjevo nagrado, Borštnikov prstan (2011) in nagrado "Marija Vera" za življenjsko delo (2023).