La Tempesta / Vihar

Naslov izvirnika The Tempest
Premiera 15. marec 2022, Fonderie Limone Moncalieri, Torino 

Predstava traja 1 uro 45 minut in nima odmora. 

Prevajalec in prirejevalec besedila Alessandro Serra
Režiser, scenograf, kostumograf, oblikovalec luči in zvoka Alessandro Serra
Asistent oblikovalca luči Stefano Bardelli
Asistent oblikovalca zvoka Alessandro Saviozzi
Asistentka kostumografa Francesca Novati 
Oblikovalec maske Tiziano Fario
Svetovalka za jezik Donata Feroldi

Koproducenti
Teatro di Roma – Teatro Nazionale (IT), Emilia Romagna Teatro ERT – Teatro Nazionale (IT), Sardegna Teatro (IT), Festival d’Avignon (FR), MA scène nationale – Pays de Montbéliard (FR)

S sodelovanju z
Fondazione I Teatri di Reggio Emilia (IT), Compagnia TeatroPersona (IT)

Zasedba
Andrea Castellano
Vincenzo Del Prete
Massimiliano Donato
Salvo Drago
Jared McNeill
Chiara Michelini
Maria Irene Minelli
Valerio Pietrovita 
Massimiliano Poli
Marco Sgrosso
Marcello Spinetta
Bruno Stori 

Uprizoritev Shakespearove poslednje gledališke igre Vihar se v adaptaciji in celoviti reimaginaciji italijanskega režiserja Alessandra Serre kaže kot slavospev gledališču, ki ga zmore realizirati samo gledališče s svojimi edinstvenimi, tako rekoč magičnimi močmi, s katerimi na stežaj odpira pot edinstveni izkušnji umetnosti in življenja. Alegorična dimenzija Shakespearovega poslednjega dramskega besedila, ki vseskozi niha med magičnim in realnim, se v Serrovem vztrajanju pri sintezi obojega, magičnega in realnega, v novo sublimno in metafizično celoto udejanji s presenetljivo skromnimi, a nadvse izčiščenimi sredstvi. Ob robatih burkaških komikih, ki s peščico rekvizitov stopajo po lesenih deskah v zgolj nekaj zakrpanih kostumih, se v natančno odmerjenem dramaturškem ritmu, ki ga visceralno podčrtuje glasbena podoba, ustvarja posebna atmosfera, v kateri ponovno vznikne starodavna gledalčeva fascinacija nad neznanim – vse se zgodi pred našimi očmi, vse je tako resnično in jasno simulirano, da se občinstvo povsem spontano, kot že nekoč, predvsem pa potrpežljivo in v popolni tišini podredi odrskemu ritualu. Kakor da bi se ponovno obudila kolektivna zavest, da je prav gledališče starodavni prostor, v katerem je človeštvo uveljavljalo svojo pravico do magije, do ustvarjanja namišljene resničnosti, ki je sicer sama po sebi avtentična, a veliko bolj izpolnjujoča od prepogosto banalne realnosti življenja.