Poslanici ob svetovnem dnevu gledališča

Pobudo za razglasitev svetovnega dneva gledališča, ki ga obeležujemo 27. marca, je leta 1961 podal Mednarodni gledališki inštitut (ITI). Na svetovni dan gledališča obkroži svet mednarodna poslanica, ki jo v ta namen na povabilo ITI spiše izbrana gledališka ustvarjalka ali ustvarjalec. Prva poslanica je bila v svet poslana leta 1962, njen avtor je bil Jean Cocteau.

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu 2023

Poslanico bere igralka, ozvočena, s sedeža v sredini parterja, vključno z didaskalijami, torej tudi tem besedilom. Poslanico, razen didaskalij, bere z zanosom.

Rada imam gledališče.
Rada imam gledališče, kljub.
Rada imam gledališče, kljub in ravno zaradi.
Rada imam gledališče, kljub in ravno zaradi … in sploh.
Igralka se dvigne s sedeža, osvetlijo jo reflektorji.
Zakaj ste prišli?
Zakaj sem prišla?
Prišla sem delat.
Umetnost je delo.
Umetnost je trdo delo iz dneva v dan.
Gledališka umetnost je trdo delo iz dneva v dan in z ljudmi.
Prišla sem z ljudmi.
Prišla sem delat z ljudmi.
Igralka vstane in se med prebijanjem iz sredine parterja vljudno opravičuje gledalcem, ki vstajajo.
Reflektorji ji sledijo.
Med prebijanjem reče:
Spodletet.
Spodletet sem prišla.
Spodletet in poskusit znova in spodletet bolje.
Igralka stopi na oder in naslovi občinstvo.
Hvala.
Hvala, ker ste z mano.
Hvala, ker ste z nami.
Nas ni brez vas. Ampak to veste.
Vas ni brez nas.
To veste?
Gledališče je civilizacija.
Gledališče je skupnost.
Igralka se zdrzne.
V okviru institucije, v bližini bližnjih, v varnem in stabilnem zavetju gledališkega rituala se nam vsak
večer zdi, da samo smo.
Samoumevno.
Vi in mi.
Ampak nismo.
… pingpong vesolij in mreže identitet in dnevni pretresi in realpolitika in odgovornost in iniciativa in
kolektivna krivda in in in in … in … in …
Mi smi prišli spodletet. Bolje.
Vi ste prišli spodletet. Bolje.
Prišli smo spodletet bolje … skupaj.
Tega si dandanes ne privoščimo več. Razen v gledališču.
Vse je učinek in vse je rezultat.
Vse je rezultat in vse je učinek.
Nocoj ne.
Igralka s pogledom zaobjame občinstvo.
Mi zaupate?
Nam zaupate?
Nam zaupate svoj dragoceni čas?
Svojo dragoceno dobro voljo?
Igralka s pogledom išče pritrditev.
Hvala.
Hvala kljub in ravno zaradi.
Hvala kljub in ravno zaradi … in sploh.
Igralka odide z odra. Tik pred izhodom se ustavi. Reflektorji ji sledijo.
Rada nas imam.
Rada imam gledališče.
Aplavz.

Jure Novak, režiser in direktor Prešernovega gledališča Kranj

**************************************

Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča, 27. marcu 2023

Prijatelji gledališki umetniki po vsem svetu,

na vas se obračam ob svetovnem dnevu gledališča in četudi me prevzema sreča, da vam govorim, vsak atom mojega bitja drhti pod težo silnega pritiska in občutkov, zaradi katerih v današnjem negotovem svetu trpimo vsi, gledališčniki in drugi. Negotovost je neposredni rezultat tega, kar preživljamo danes, sporov, vojn, naravnih nesreč, ki ne uničujejo le stvarnega, ampak tudi naš duhovni svet in notranji mir. Obračam se na vas, čeprav imam občutek, da je svet danes sestavljen iz osamljenih otokov, poln ladij, ki z razpetimi jadri brzijo, drsijo po meglenem obzorju, brez navodil, saj na horizontu ni nikogar, ki bi jih vodil, pa vendar upajo, da bodo priplule v varen pristan, ki jim bo dal zavetje po dolgem tavanju v besnečem morju.
Še nikoli ni bil naš svet tesneje povezan, kakor je danes, in še nikoli ni bil bolj nesložen, mi pa v njem dlje drug od drugega. V tem leži dramski paradoks, ki nam ga nalaga sodobni svet. V tem, da so – četudi novice dobivamo hkrati in so sodobna sredstva komuniciranja odstranila prepreke zemljepisnih meja – konflikti in napetosti, ki smo jim priča, presegli meje logičnega dojemanja in znotraj približevanja prišli do točke, ki nas oddaljuje od resničnega bistva človeštva v njegovi najosnovnejši obliki. Gledališče je v svojem bistvu najčistejše človeško dejanje, temelji na bistvu človečnosti, na življenju. Z besedami velikega pionirja Konstantina Stanislavskega: "Ne vstopaj v gledališče z blatnimi čevlji. Prah in umazanijo pusti zunaj. Drobne skrbi, prepire, nepomembne težave – vse te reči, ki ti uničujejo življenje in odvračajo pozornost od umetnosti – skupaj s površnikom odloži pri vratih." Ko stopimo na oder, nanj stopimo z enim življenjem enega človeka, a to življenje ima silno moč, da se razcepi, pomnoži in spreminja v številna življenja, ki jih pošljemo v svet, da ga oživijo, v njem vzcvetijo in širijo svoj vonj.
Kot dramatiki, režiserji, igralci, scenografi, pesniki, glasbeniki, koreografi in tehniki – vsi, brez izjem – v gledališču ustvarjamo življenje, življenje, ki ni obstajalo, dokler nismo stopili na odrske deske. To življenje si zasluži, da ga vodi nežna roka, da ga objame ljubeče naročje, zasluži si blago srce, da bo čutilo z njim, in trezen um, ki mu daje razloge, da vztraja in preživi. Ne pretiravam, ko rečem, da na odru ustvarjamo življenje samo, iz nič, kakor se iz nič v temo zaiskri tleča žerjavica, ki razsvetli in ogreje noč. Mi smo tisti, ki življenju dajemo sijaj. Mi mu dajemo telo, utrip in pomen. In mi smo tisti, ki prinašamo razloge, da ga lahko razumemo. Mi smo tisti, ki uporabljamo luč umetnosti v spopadu s temo ignorance in ekstremizma. Mi smo tisti, ki sprejemamo doktrino življenja, da se lahko življenje razširi po svetu. Temu posvečamo svoje delo, čas, znoj, solze, kri in živce, vse, kar imamo, da bi uresničili to vzvišeno poslanstvo in z njim ubranili vrednote resnice, dobrote in lepote, zares prepričani, da je življenje vredno živeti.
Danes se na vas ne obračam zato, da bi vam govorila o očetu vseh umetnosti, gledališču, niti zato, da bi ga na njegov mednarodni praznik slavila. Ne, vabim vas, da stopimo skupaj, z roko v roki, z ramo ob rami in glasno, kakor smo vajeni govoriti z odra, z besedami prebudimo vest sveta, z besedami v sebi poiščemo izgubljeno bistvo človečnosti. Svobodnega, strpnega, ljubečega, sočutnega, nežnega in sprejemajočega človeka. Da zavrnemo grde podobe krutosti, rasizma, krvavih spopadov, enoumja in ekstremizma. Ljudje že tisočletja hodimo po tej zemlji, pod tem nebom in bomo hodili še naprej. Zato potegnite noge iz blata vojn in krvavih spopadov, pustite jih pri vhodu na oder. Morda bo tako naša človečnost, ki jo je prizadel dvom, spet postala kategorična gotovost, zaradi katere smo lahko zares ponosni, da smo ljudje, da smo v človečnosti bratje in sestre.
To je naše poslanstvo, nas gledališčnikov, ki nosimo baklo razsvetljenstva, vse odkar se je na prvem odru pojavil prvi igralec, da bi bil na čelu vseh, ki se spopadamo z grdim, krvavim in nečloveškim. Zato se jim zoperstavljamo z lepim, čistim, človeškim. Mi, samo mi, znamo širiti življenje. Širimo ga skupaj, zavoljo enega sveta in enega človeštva.

Samiha Ayoub

Mednarodno poslanico je letos napisala egiptovska igralka Samiha Ayoub. Rojena je bila leta 1932 v soseski Shubra v Kairu. Leta 1953 je diplomirala na Inštitut za dramske umetnosti, kjer jo je poučeval dramatik Zaki Tulaimat. V svoji bogati gledališki karieri je nastopila v približno 170 predstavah. Med večji so Raba’a Al-Adawiya, Sekkat Al-Salamah, Kri na zavesah Kaabe, Agha Memnon in Kavkaški krog s kredo. Nastopala je tudi na filmu in televiziji. Zaslovela je z vlogami v več filmih. Samiha Ayoub je prejemnica številnih nagrad in priznanj.

Mednarodno poslanico je iz arabščine prevedla dramaturginja Barbara Skubic.